HUMANITARNA ODPARAVA
PALESTINA
Humanitarne odprave so do preklica ODPOVEDANE.
ODPRAVA V PALESTINO 2023
V Juniju 2023 sta se na odpravo v Palestino podali naši prostovoljki Josefina Prislan Urek in Kaja Lipej. Njuna zgodba nas vse inspirira:
Kaja Lipej, 7.1.2024
Moja prva humantarna odprava v Ramallo, Palestino
Sem Kaja Lipej, študentka fizioterapije v Ljubljani na Alma Mater Europaea. V tretjem letniku študija, julija 2023, sem se odpravila na mojo prvo humanitarno odpravo v Ramallo, Palestino. Palestina je država, ki je že desetletja pod okupacijo Izraela. Tam sem nudila pomoč v rehabilitacijskem centru Abu Raya, ki je privatni center za nevrološke bolnike.
Skupaj s soštudentko Josefino, sva se po koncu junijskih izpitov odpravili z letalom v Tel Aviv, Izrael in nato s taksijem do Ramalle, kjer sva preživeli tri tedne. Živeli sva v stanovanju, ki sva si ga delili z dvema študentkama iz Palestine. Del stroškov bivanja in prevoza sem si krila s štipendijo Ad Futura.
Dnevi v Ramalli
Zbudila sem se ob 7:00 zjutraj, saj sva z delom začeli ob 8:00. Prevoz na delo nama je vzel skoraj pol ure saj sva morali v centru mesta prestopati. Tam nimajo “trol”, ki sem jih bila vajena iz Ljubljane, ampak kar osebne avtomobile oziroma manjše kombije, ki služijo kot javni prevoz. Nimajo postaje ampak poberejo potnike kjerkoli na cesti. Tako sva vsak dan začeli z lovljenjem avtov na bližnji ulici. Vsak dan naju je prevoz na delo stal okrog 5eur in za to ni potrebne nobene “urbane”, plačaš z gotovino. Med delom sva imeli pol ure odmora za malice, ponavadi sva jedle falafel. Z delom pa sva končali okrog 14:30.
Popoldneve sva imeli proste. Te sva izkoristili za ogled bližnjih mest, kot so Jerusalem, Betlehem, Rawabi, Bir Zeit, Jericho in Nablus ali pa za raziskovanje skritih kotičkov Ramalle in druženje z domačini.
Fizioterapija v Abu Rayi
Prvi dan v rehabilitacijskem centru Abu Raya sem samo opazovala, nato mi je bil dodeljen mentor, ki mi je bil v pomoč pri delu. Center in delo v njemu bi lahko primerjala z URI Soča pri nas. Pacienti v času njihove rehabilitacije tam tudi bivajo. Imajo pa tudi oddelek za delovno terapijo. Večinoma sem se srečevala s pacienti po možganski kapi, multiplo sklerozo, poškodbami hrbtenjače, tetraplegiki, paraplegiki, poškodbe po strelnih ranah… Na fizioterapevtskem oddelku dela 9 zaposlenih, večinoma stari okoli 25 let. V istem obdobju kot me pa je tam opravljalo praktično usposabljanje še 5 študentov fizioterapije iz Univerze v Betlehemu.
Tako z zaposlenimi kot študenti sva se super ujeli in se družili tudi izven dela. Naučili pa so naju tudi nekaj arabskih besed, da sva lažje komunicirali s pacienti.
Visok nivo znanja in iznajdljivost palestinskih fizioterapevtov
Univerzitetni študij fizioterapije v Palestini traja 4 leta, eno leto več kot pri nas. Hkrati pa imajo kar dve leti praktičnega usposabljanja kar pomeni, da je njihovo znanje res visoko na nivoju. Vsak teden na njihovo prakso prihaja profesorica, ki jim pomaga, če kaj ne razumejo oziroma jih usmerja. Skupaj naredijo tudi program rehabilitacije pod nadzorom profesorja in mentorja.
Palestinci so pri izvajanju terapij izredno iznajdljivi. Pacient med obdobjem rehabilitacije vsak dan dobi drugačne vaje, pri tem njihova domišljija ne pozna meja.
Raziskovanje kulture in dežele
Vikende sva izkoristili za potovanje. Prvi vikend sva preživeli v Tel Avivu, ki je glavno mesto Izraela in rahlo spominja na Barcelono. Drugi vikend sva se odpravili do Mrtvega morja, malo manj prijetna izkušnja saj sva ga obiskali poleti in ker je to najnižja točka sveta, je bilo takrat 44 °C. Po zaključku humanitarne odprave sva odšli v puščavo, v sosednjo državo, Jordanijo. Tam sva si ogledali tudi Petro, mesto vklesano v kamen, ki je znano kot eno od 7 čudes sveta.
Izkušnja, ki bo za vedno ostala v mojem srcu
Tako jaz kot Josefina, lahko potrdiva, da je bila to najboljša izkušnja v najinem življenju. Palestinci so izjemno prijazni in gostoljubni ljudje in vedno pripravljeni pomagati sočloveku. Bolj varno sem se ponoči počutila v Palestini, kot v centru Ljubljane.
Palestina mi ni samo omogočila širšega pogleda na iznajdlivost v fizioterapevtski stroki ampak tudi na to, kako se ljudje znamo povezovati in biti dobri drug do drugega, ko doživljamo skupno stisko.
Z veseljem bi se tudi letos vrnila nazaj, vendar nam žal politična situacija tega ne omogoča. V upanju na čimprejšnji mir in pravico v Palestini ta želja ostaja.
