ODPARAVA V OBLIKI PRAKTIČNEGA USPOSABLJANJA
INDIJA
Humanitarne odprave so do preklica ODPOVEDANE. (V primeru posebne želje lahko uredimo v Indiji klinično usposabljanje – po dogovoru na intervjuju)
ODPRAVA V INDIJO 2022
V septembru 2022 smo se na odpravo v Indijo podali Lana Ritlop, Neža Pahič, Anja Jelka Polanec in Eva Menhart. Naša spoznanja iz te odprave vam želimo predstaviti, zato si preberite naslednjo stran.
Neža Pahič, 7.1.2024
Odprava v Indijo, delo in občutki
Ime mi je Neža, sem ponosna članica Fizioterapevtov brez meja. Del te skupnosti sem postala med nepozabno odpravo v Indijo med drugim letnikom študija, kamor sem se podala s prepričanjem da to vodi k nečemu večjemu. Naša pustolovščina se je začela s kaotičnim pristankom na letališču New Delhi, kjer smo zamudile svoje povezovalno letalo do Kerale.
Kljub prvotnemu občutku nelagodja, se zdaj z nasmehom spominjam na to izkušnjo in bi se tej avanturi brez pomislekov ponovno prepustila. Naša misija v Rajagiri bolnišnici in okoliških naseljih nas je pripeljala do prebivalcev, ki so bili izpostavljeni razmeram, ki si jih težko predstavljamo. Še posebej me je ganila bližnja šola, namenjena slepim in slabovidnim otrokom ter družinam v socialni stiski.
Naš delovni dan v Kerali
Zjutraj smo se prebudile okoli pol 8 ure, da smo skupaj zajtrkovale. Hitro smo se odločile, da bomo zajtrkovale v svoji sobi na evropski način. Zajtrk je vključeval kosmiče, banane, mleko ali jogurt ter različne tropske sadeže (skodelice smo si izdelale iz plastenke).
Nato smo se oblekle v uniforme in odpravile proti bolnišnici, ki je bila oddaljena približno 20 metrov. Na oddelku fizioterapije smo vsaka delovale na svojem oddelku do poldneva, ko smo si privoščile odmor za malico. Ta je bila nedvomno pripravljena v indijskem slogu, in še vedno bom sanjarila o tistem okusnem rižu. Hitro smo ugotovile, da je zunaj majhna restavracija, kamor smo se odpravile po različne indijske dobrote (poleg riža).
Ko smo zaključile svoje delo, smo se vrnile v sobe, se stuširale, malo počivale in nabirale moči za raziskovanje okolice. Pri tem smo bile bodisi v spremstvu osebnega šoferja Benija, bodisi direktorja bolnišnice, očeta Joya.
Fizioterapija v Indiji
Naš delovni urnik je potekal od 9. do 17. ure od ponedeljka do sobote. Naša skupina je bila dodeljena oddelku fizioterapije, kjer je deloval tim osmih fizioterapevtov, vodja oddelka in trije pomočniki. Rajagiri bolnišnica se nahaja v Kerali, kjer prevladuje krščanstvo, zato smo sodelovale tudi z nunami in duhovniki. Vsaka izmed nas je imela svojega mentorja, ki nas je vodil po bolnišnici in nudil podporo pri izvajanju fizioterapevtskih intervencij.
Naše delo je obsegalo različne bolnišnične oddelke, med katerimi so bili pediatrični, kardiološki, respiratorni, nevrološki, intenzivni, paliativni, ayurvedski. Poleg tega smo dvakrat tedensko obiskovale šolo za slepe in slabovidne, kjer smo se srečevale z otroki z nevrološkimi okvarami. Prav tako smo se pridružile paliativnemu timu pri obiskih domov socialno ogroženih pacientov, kjer smo skupaj z ekipo izvajale terapevtske posege na njihovem domu.
Interdisciplinarno delo na terenu
Obiski na domu so prinašali grenko-sladke izkušnje. Nekateri domovi, ki smo jih obiskali, so bili domovi izjemno revnih družin, kjer so pacienti živeli v zelo neprimernih pogojih. Po drugi strani smo obiskali tudi “bogato” družino, kjer so imeli vse luksuzne udobje. Razlika med revnimi sosedi in to “bogato” družino je bila očitna že pri brezhibnih vratih in oknih hiše, da ne omenjam drugih podrobnosti.
V paliativnem timu so sodelovali vsi: zdravnik, medicinska sestra, psiholog, fizioterapevt, socialna delavka in voznik, sledili so interdisciplinarnemu modelu.
Zanimivo je bilo, da so vsi člani tima potovali do vsakega posameznika. Morda ne istočasno, a imeli so sistem, kjer so vsi v istem dnevu obiskali pacienta. Všeč mi je bil njihov način sodelovanja, saj so se po končani obravnavi vsak dan srečali na skupinskem sestanku, kjer so bili prisotni vsi člani tima. Skupaj so naredili anamnezo vsakega pacienta in ostali v sobi toliko časa, dokler niso prišli do ugotovitve, kako celostno pomagati pacientu – fizično, socialno in psihično. Vodil jih je zdravnik, ki je uveljavil projekt, v katerem se lahko vsak posameznik v radiju 5 km prijavi in je deležen takšne brezplačne celostne obravnave na domu.
Ta glavni zdravnik nam je tudi predaval o BOLEČINI, pri čemer smo dejansko spoznali različne vidike bolečine ter kako močna je lahko, če razumemo princip in delovanje le-te. Raziskali smo, na kaj vse vpliva ter na kakšne različne načine lahko dosežemo zmanjšanje bolečine.
Razlike v zdravstvenem sistemu in fizioterapiji med Indijo in Slovenijo
Delo v Indiji se bistveno razlikuje zaradi jezikovnih in kulturnih raznolikosti, omejene dostopnosti do zdravstvenega sistema, različnih pristopov k zdravljenju ter finančnih omejitev. Razlike v ekonomski stabilnosti med državama se kažejo v razpoložljivosti opreme in tehnologije za fizioterapevtsko in drugo zdravstveno delo.
Biseri Indije
Po zaključku dela v Rajagiri bolnišnici smo se vrnila v New Delhi z letalom iz letališča Kochi na severu Indije. Ker smo imele premalo časa za samostojno obvladovanje kaosa v Indiji, smo preko aplikacije TripAdvisor rezervirale 4-dnevni izlet po Severni Indiji. Bivale smo v hostlu v mestnem območju, kjer smo varno shranile preostalo prtljago, nato pa smo se podale na potovanje z voznikom, ki nas je vsak dan predstavil novemu lokalnemu vodniku na vsaki lokaciji.
Te dneve smo doživele velik kulturni šok in odkrile čudovite bisere Indije, katere močno priporočam obiskati, saj vas bodo kultura, ljudje, kulinarične dobrote in arhitektura očarali za vedno. Videle smo izjemne kraje in svetovno znane čudeže, od New Delhija, Starega Delhija, Jaipura, Agre, znamenitega in mogočnega Taja Mahala, pa vse do Varanasija in svete reke Ganges. Kljub koncu potovanja smo odnesle ogromno spominov ter izjemno izkušnjo, ki nam bo ostala v srcu za vedno.
Vrnitev domov in refelksija
Vrnitev v vsakdanje življenje je bila zaznamovana z občutkom hvaležnosti za priložnost, da sem lahko prispevala k izboljšanju življenja drugih. To doživetje mi je odprlo oči za svet in okrepilo moje prepričanje, da so medsebojna pomoč, razumevanje in sočutje ključni za gradnjo boljše prihodnosti za vse nas.
Ta izkušnja me je naredila močnejšo, samozavestnejšo in v meni prebudila iznajdljivost, prav tako pa sem na tej poti pridobila prijatelje za vedno.
